RKS - OZ Žalec svojih nalog ne bi moglo izpeljati brez številnih prostovoljcev v Krajevnih organizacijah Rdečega križa, ki so ustanovljene kot oblika dela na terenu, praviloma v skladu z organiziranostjo lokalne skupnosti.

Na območju RKS - OZ Žalec Žalec deluje 14 krajevnih organizacij Rdečega križa:

- v Občini Braslovče :Krajevne organizacije Rdečega križa Braslovče, Letuš in Trnava;

- v Občini Polzela: Krajevna organizacija Rdečega križa Polzela in Krajevna organizacija Rdečega križa Andraž;

- v Občini Prebold Krajevna organizacija Rdečega križa Prebold;

- v Občini Vransko Krajevna/Občinska organizacija Rdečega križa Vransko;

- v Občini Žalec: Krajevne organizacije Rdečega križa Galicija, Gotovlje, Griže, Levec, Petrovče, Šempeter, Žalec.

V zapiskih šolske kronike iz let 1914, 1915 in 1916 je naveden podatek, da začetki organizacije Rdečega križa v Žalcu segajo v leto 1914, ko je bilo 5. avgusta v gostilni Hausenbichler v Žalcu posvetovanje vseh pristojnih Žalčanov, kako naj pristopi prebivalstvo trga in okolice k vojno-oskrbovalni akciji. Na tem posvetovanju so soglasno sklenili, da se ustanovi v novem šolskem poslopju »OZDRAVIŠČE ZA RANJENE IN BOLNE VOJAKE,« katerega predsednica je bila Ana Roblek, žena veleposestnika.

Do 15. septembra 1915 je bilo v zdravilišče sprejetih 530 vojakov. Med bolniki so bile zastopane vse narodnosti in veroizpovedi tedanje avstro-ogrske monarhije. Nadučitelj Petriček in učitelj Pristovšek sta med občani nabrala 25 kron letnine za Rdeči križ. Odborniki in ostali člani Rdečega križa so imeli v tistem času z zbiranjem raznih prispevkov za humane namene ogromno dela. Leta 1915 so »OZDRAVILIŠČE« preimenovali v »ZDRAVILIŠČE RDEČEGA KRIŽA,« ki je delovalo vse do konca prve svetovne vojne, novembra 1918.

Prvič se omenja »teden Rdečega križa« od 30. aprila do 7. maja 1916. Med vojno je Rdeči križ organiziral po domovih in šolah pletenje jopic, nogavic, rokavic, zapestnic in še vse ostalo za vojake v zdravilišču. Zbiral je zlatnino, denar, živež in obleko za lajšanje hude stiske v vojnem času za vse prebivalstvo, ki je bilo pomoči potrebno.

Po razpadu avstro-ogrske monarhije je v letu 1918 društvo začelo delovati v okviru Slovenskega Rdečega križa. Vendar je zapiskov iz teh časov zelo malo. Vidno pa je v tem času delovanje Podmladka Rdečega križa na Ljudski šoli v Žalcu. Ti podmladkarji so zbirali denar in material za revne otroke južnih krajev. Razdeljevali so knjižico dr. Rusa »Prva pomoč« in Bevkovo knjižico »Zdravilne rastline«. Podmladek je leta 1931 priredil mladinsko igrico »GRUDICA«. Del čistega dobička je bil poslan glavnemu odboru podmladka Rdečega križa v Beograd.

Na pobudo banovinskega odbora Rdečega križa Slovenije je bilo v Žalcu na novo ustanovljeno društvo Rdečega križa 24. januarja 1935. Vse do začetka druge svetovne vojne je bilo društvo zelo aktivno. Prirejalo je razne tečaje prve pomoči, predavanja in prikazovali so filme o zdravstvu in prvi pomoči. Za uspešno delovanje je predsednik društva doktor Martin Herman prejel srebrno odlikovanje in diplomo glavnega odbora Rdečega križa v Beogradu, kar je bila pohvala tudi društvu. Kot predsednik in ostali odborniki so delovali do izbruha vojne aprila leta 1941. Leta 1941 se je začela druga svetovna vojna in našo deželo so razkosali okupatorji. Delovanje Rdečega križa v dosedanji obliki je v letih 1941 do 1945 popolnoma zamrlo. Okupator je sicer na slovenskem ozemlju osnoval svoja društva po svojem vzorcu. Naši ljudje pa so ideje Rdečega križa uresničevali v okviru Narodno osvobodilnega odbora, ko so dajali pomoč partizanom in preganjanim ter izgnanim iz svojih domov.

Ponovno je bila organizacija Rdečega križa v Žalcu ustanovljena 1. februarja 1946 po posvetovanju v Domu ljudske prosvete. Takrat je štela organizacija 239 članov. Predsednik odbora je bil doktor Ado Ločniškar. Rdeči križ je razdeljeval prispelo ameriško pomoč in organiziral gledališke predstave pod vodstvom Rada Stoklja. Dohodek je bil namenjen za dijaško kuhinjo in pomoči potrebnim. Na šoli je ponovno zaživel Podmladek Rdečega križa. Poverjenica je bila Olga Pive. Organizirali so »teden matere in otroka,« »teden RK« in »teden čistoče.« Ker je bila po vojni zelo razširjena tuberkuloza, je Rdeči križ organiziral predavanje o zatiranju te hude nalezljive bolezni. Ko se je leta 1948 Rdeči križ povezal tesneje z drugimi družbenimi in političnimi organizacijami, je bilo delovanje še aktivnejše. V letu 1949 je bilo že 344 članov. Še posebno aktivna je bila v tem času Ana Karčič. Število članov se je večalo, saj je bila včlanjenih že skoraj polovica občanov (Urbašek, A.).

V tem času so tudi v drugih krajih začeli ustanavljati krajevne organizacije Rdečega križa. V letu 1950 so člani enote RK pripravili dan miru, v materinski posvetovalnici pa so pripravili enodnevni tečaj o negi in prehrani dojenčkov. Tega leta je delovala enota RK tudi v Gotovljah, Olga Pive pa je bila delegatka enote Žalec in Gótovlje v okrajnem odboru RK Celje (fj).

Leta 1952 je bila v okviru Rdečega križa prva krvodajalska akcija, druga v letu 1955, nato pa vse pogosteje. V letu 1955 je bil predsednik Franc Herman, leta 1959 doktor Jože Rasiewicz, leta 1961 doktor Ado Ločniškar. Leta 1962 je bilo izvedeno fluorografiranje prebivalstva. Vsako leto so se nadaljevale krvodajalske in zbiralne akcije. V okviru organizacije so vsako leto priredili srečanje starejših krajanov, da so se jim vsaj malo oddolžili za ves napor in trud pri izgradnji nove domovine. V tem obdobju je kri darovalo pri vsaki akciji od 200 do 300 članov (Urbašek, A.).

Organiziranost Rdečega križa v Spodnji Savinjski dolini se je v nadaljnjih letih spreminjala. Ustanovili so Občinsko organizacijo Rdečega križa Žalec, ki je koordinirala delo krajevnih organizacij v takratni Občini Žalec. Ob ustanovitvi novih občin v Spodnji Savinjski dolini se je občinska organizacija preimenovala v Območno združenje Rdečega križa Žalec.

V 90-ih letih je v Slovenijo zaradi vojne v Bosni in Hercegovini pribežalo veliko ljudi. Rdeči križ jim je pomagal z nastanitvami, oblačili, obutvijo in hrano. Območno združenje Rdečega križa Žalec (v nadaljevanju: OZ RK Žalec) je bilo in bo tudi vnaprej zavezano vsem temeljnim načelom gibanja: humanosti, nevtralnosti, neodvisnosti, prostovoljnosti, enotnosti in univerzalnosti. Zato OZ RK Žalec deluje skupaj s krajevnimi organizacijami RK, le-teh je v občini Žalec 16, in aktivno vključujejo v svoje vrste okrog 250 aktivistov in 8.000 članov, uresničuje programske naloge, ki jih je naši organizaciji dodelila država, v skladu s potrebami, seveda pa tudi s kadrovskimi (vseskozi je v organizaciji zaposlen en profesionalni delavec, občasno pa si pomagamo tudi z javnimi deli) in materialnimi zmožnostmi. Preteklo desetletno obdobje, bi lahko glede na dogodke na Balkanu in glede na neposredne odzive naše organizacije na takratne dogodke razdelili na obdobje 1988-1990, ko je organizacija, lahko bi dejali, "poslovala" normalno, ter na obdobje po 1. novembru 1990. Tedaj se je začelo obdobje izrednih razmer, ko je bila naša organizacija na težki preizkušnji. Poplave, ki so novembra 1990 prizadele skoraj 3/4 celotnega območja naše doline, so narekovale vključitev naše organizacije, predvsem pa aktivistov na prizadetih območjih, da so se takoj neposredno vključili v odpravljanje posledic te katastrofe, ko ta še ni bila v celoti odpravljena, je desetdnevna vojna v Sloveniji zahtevala, da smo se v organizaciji pospešeno pripravili na izredne razmere, obnovili opremo ter postorili ostale nujne aktivnosti. Avgusta 1991 so v naše kraje začeli prihajati prvi begunci iz Hrvaške. Le-teh je bilo ob koncu leta 1991 v Žalcu registriranih 314 in približno še enkrat toliko neregistriranih. Nekaj mesecev kasneje so se jim pridružili še begunci iz Bosne in Hercegovine.

Njihovo število je izredno hitro naraščalo. Za vse begunce je sprva skrbela OZ RK. V začetku je bilo delo z begunci izredno naporno, ker v državi ni bilo dogovorjenih meril glede njihovega statusa. Ko pa so začeli delovati zbirni centri, se je delo nekoliko umirilo. Kljub zbirnemu centru, ki je za žalsko občino deloval v Letušu, je bilo pri savinjskih družinah v letu 1992 nastanjenih še 327 oseb, in za vse je morala poskrbeti naša organizacija. Na začetku je pomoč za begunce prihajala počasi in neredno, kasneje se je to uredilo in pomoč je prihajala redno. V zadnjem letu, ko so bili begunci še vedno pri nas, pa pomoči sploh ni bilo. Del človekoljubne pomoči so prispevali tudi nekateri tuji donatorji, predvsem iz Salzburga in Italije. Od julija 1997 za preostale begunce, ki so še ostali pri nas, OZ RK ne skrbi več. Zgoraj navedene naloge, ki jih je naša organizacija izvajala v preteklih letih, so bile naloge v "izrednih razmerah" (Jakop, M.).

V skladu s Statutom Rdečega križa Slovenije (RKS) se je Območno združenje Rdečega križa Žalec (OZ RK  Žalec) leta 2014 preimenovalo v Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Žalec (RKS - OZ Žalec). Danes pod okriljem RKS – OZ Žalec deluje 14 krajevnih organizacij, ki izvajajo socialne programe, srečanja starejših, obiskovanja starejših, postaje RK in zdravstveno-vzgojna predavanja. Območno združenje izvaja prvo pomoč, krvodajalstvo, sprejema prijave za darovanje organov po smrti, organizira preverjanje ekip prve pomoči, poizvedovanje za pogrešanimi med vojno in socialno dejavnost. Organizacija ima 3.640 članov, 200 prostovoljcev pa opravi približno 26.660 prostovoljnih ur na leto.

Rdeči križ brez prostovoljcev ne bi mogel obstajati, saj so ravno prostovoljci tisti, ki na terenu pomagajo ljudem lajšati vsakodnevne težave. V zadnjem času jih je čedalje več, zato so nepogrešljivi. Odkrivajo skromne družine in posameznike, ki živijo za današnji čas v nemogočih razmerah brez vode in ogrevanja.

Viri:

F,J 1983: Savinjski občan. Da ne pozabimo. Ob jubileju Rdečega križa. Savinjski občan, leto VII, številka 12, december 1984. 16.

Jakop, M: Človek živi polno življenje šele takrat, ko zna in hoče pomagati sočloveku v stiski, ko zna deliti veselje in žalost. Žalec: Savinjski zbornik VII., 1988.  241-244.

Urbašek, A: Krajevna organizacija Rdečega križa Žalec. Žalec: Savinjski zbornik V., 1983. 281-285.