»In nazadnje, mar v dobi, ko toliko slišimo o napredku in civilizaciji, ni nujno, ker se vojnam žal ne moremo izogniti, da si v humanem in resnično civiliziranem duhu prizadevamo preprečiti ali vsaj omiliti grozote vojne?« Henry Dunant

Svetovni dan Rdečega križa in Rdečega polmeseca je vsakoletno praznovanje temeljnih načel mednarodnega gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca. Od leta 1948 ga praznujemo 8. maja, na rojstni dan ustanovitelja gibanja Henryja Dunanta. Tega dne se spominjamo poguma in dosežkov več kot 14,9 milijonov prostovoljcev in številnih članov ter podpornikov, ki delujemo v 192-ih državah sveta. V Rdečem križu ali Rdečem polmesecu prostovoljno dela 1 med 524-imi prebivalci planeta. 

Kmalu po koncu krimske vojne se je 1859. leta zgodila bitka pri Solferinu. Potreba po zasebni pomoči ljudem se je tukaj še bolj izrazito pokazala, kajti zdravstvena služba zmagovalne armade je, na primer imela na bojišču 300.000 vojakov, na voljo pa samo 8000 obvez! V boju so sodelovale tri države, Italijani in Avstrijci, slednjim pa je na pomoč priskočila Francija z Napoleonom. V enem dnevu je na bojišču obležalo 40.000 ranjenih in mrtvih vojakov vseh treh držav, zaradi različnih bolezni pa jih je v naslednjih dveh mesecih umrlo še 40.000. Sanitetna služba je ob tem ostajala nemočna.

V take razmere je na bojišče prišel poslovnež, Ženevčan Henry Dunant, in ob prizorih, ki jih je zagledal, najprej onemel, nato pa začel takoj ukrepati. Začel je organizirati pomoč ranjenim vojakom – bolnišnice po hišah, cestah, cerkvah …; na pomoč so mu priskočile lombardske ženske, tuji turisti, nekateri zdravniki in drugi. Okoliške kmetice so pomagale ranjencem, jih spodbujale in zdravile ne glede na narodnost. Število prostovoljcev se je povečevalo, vse več ranjencev je dobilo pomoč. Dunant je spoznal, da je pomoč ranjencem na bojišču možna le, če je organizirana.

Po vrnitvi v Ženevo je zato leta 1862 izdal knjigo Spomin na Solferino, v kateri je opisal stanje na bojišču – kako je bilo bojišče posuto s trupli ljudi in konj, povsod so bili sami mrliči in ranjenci; v jarkih, cestah in na travnikih. Dunant je sklenil, da se mora to spremeniti, čeprav je živel v času, ko je bila vojna slavno dejanje; čim več je bilo mrtvih na nasprotni strani, tem večja je bila slava zmagujočih. S to knjigo je hotel v ljudeh zbuditi vest in človekoljubnost ter dal z njo konkretno pobudo za ustanovitev nacionalnih odborov in društev, ki naj bi v mirnem času usposabljala bolničarje za dajanje pomoči ter negovanje ranjencev in bolnikov na bojišču.

Takole je med drugim zapisal: »Ali ne bi bilo mogoče, v mirnem času, oblikovati društev za pomoč, ki bi z gorečimi, predanimi in strokovno usposobljenimi prostovoljci skrbela za ranjene v vojni?« (Spomin na Solferino, str. 105) In nadaljuje (str. 114): »Človeštvo in civilizacija nujno kličeta po organizaciji, kakršno predlagam. Zdi se, da gre v resnici za dolžnost in da bi se pri njenem izvajanju morali z zanesljivostjo zanašati na sodelovanje vseh vplivnih ljudi in vsaj na dobre želje vsakega spodobnega človeka.« Doda še žalostno, tudi po več kot 150 letih aktualno dejstvo (str. 115): »In nazadnje, mar v dobi, ko toliko slišimo o napredku in civilizaciji, ni nujno, ker se vojnam žal ne moremo izogniti, da si v humanem in resnično civiliziranem duhu prizadevamo preprečiti ali vsaj omiliti grozote vojne?« Knjiga je bila prevedena v mnogo jezikov in v svetu dosegla velik odmev. Za uresničitev svoje ideje je Dunant žrtvoval vse svoje imetje in življenjsko energijo. Veliko je potoval po Evropi, prepričeval predstavnike vlad, naj nekaj naredijo, da ublažijo vojno in pomagajo ljudem, ki jih je prizadela. Ob tem, da vemo, kakšne so bile možnosti komunikacije konec 19. stoletja, kako slabe so bile možnosti za hitro in učinkovito obveščanje in vplivanje, si lahko samo predstavljamo veličino Dunantvih prizadevanj, popolnoma pa tega najbrž niti ne moremo doumeti.

Ob današnjem svetovnem dnevu Rdečega križa se vsem prostovoljkam in prostovoljcem, mentoricam in mentorjem, krvodajalkam in krvodajalcem, donatorkam in donatorjem ter podpornicam in podpornikom Rdečega križa najlepše zahvaljujemo!