Znak zaščite: rdeči križ na beli podlagi.

Razpoznavni znaki, ki varujejo vse, ki prostovoljno pomagajo ranjenim vojakom: rdeči križ, rdeči polmesec in kristal.

V Ženevi so 17. februarja leta 1863 štirje člani Društva za javno blaginjo (Gustave Moynier, general Guillaume-Henry Dufour, dr. Louis Appia, dr. Theodore Maunoir) in Henry Dunant ustanovili Mednarodni odbor za pomoč ranjenim, ki se je pozneje (1876) preimenoval v Mednarodni odbor Rdečega križa (MORK). Jeseni istega leta je odbor organiziral mednarodno konferenco, ki so se je udeležili predstavniki držav in nevladnih organizacij. Na njej so postavili temelj za ustanovitev RK kot mednarodne organizacije in se dogovorili za skupen razpoznavni znak – rdeči križ na beli podlagi.

Istega leta so že bila ustanovljena in pri mednarodnem odboru v Ženevi registrirana prva društva RK. To pa še vedno ni bilo dovolj; ustvariti je bilo namreč treba razmere za njihovo delovanje. Zato je leta 1864 pod okriljem RK in Dunanta v Ženevi potekala še diplomatska konferenca. Sprejeta je bila prva Ženevska konvencija, ki določa zaščito bolnih in ranjenih vojakov ne glede na narodnost. Ta je pomenila nov korak v prizadevanjih za humanizacijo vojne in prispevek k mednarodnemu humanitarnemu pravu – ni več le začasen dvostranski dogovor, ampak trajnejša vsestranska pogodba, sklenjena že v miru za primer vojne. Države so jo ena za drugo ratificirale; sledile so še tri Ženevske konvencije, zadnja, četrta, posebej obravnava zaščito civilnega prebivalstva.

Po koncu 2. svetovne vojne, leta 1949, so bile ponovno sprejete vse štiri Ženevske konvencije, ki so jim bila leta 1977 in 2005 dodani še t. i. dopolnilni protokoli I, II in III kot del mednarodnega humanitarnega prava. MORK in nacionalna društva so bili priča prvemu velikemu šoku med prvo svetovno vojno, ko je umrlo na milijone vojakov, več sto tisoč jih je postalo vojnih ujetnikov, Evropi pa so zavladale epidemije in lakota, katerih razsežnosti si ni bilo mogoče zamisliti.

Med vojno je MORK obiskoval vojne ujetnike, preverjal njihovo stanje in zahteval njihovo izboljšanje. V tem času so ustanovili Osrednjo poizvedovalno agencijo, ki je iskala pogrešane osebe in omogočala dopisovanje med ujetniki in njihovimi družinami. Vojna se je končala leta 1918, vendar pa ne tudi epidemija in lakota, ki sta dolgoročno povzročili več smrti kot vojna sama. To je bil povod, da je bila leta 1919 ustanovljena Liga društev Rdečega križa (poznejša Federacija), ki ji je bila uradno priznana vloga Mednarodnega Rdečega križa v miru (npr. ob naravnih nesrečah).

Že na mednarodni konferenci leta 1863 so sprejeli znak rdečega križa na beli podlagi kot razpoznaven znak, ki bo varoval vse, ki bodo prostovoljno pomagali ranjenim vojakom. Leta 1876 se je Turčija zaradi verskih razlogov odločila za znak rdečega polmeseca, čemur so sledile še druge muslimanske države. Oba znaka skupaj z rdečim levom s soncem, ki ga je med letoma 1923 in 1980 imel Iran, danes pa tudi uporablja rdeči polmesec, sta bila priznana leta 1929 v Haagu. Decembra 2005 je bil dodatno sprejet še rdeči kristal kot tretji zaščitni znak Mednarodnega gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca. Vsi trije znaki so med seboj enakovredni in so namenjeni dvema temeljnima ciljema: zaščitni rabi (med oboroženimi spopadi kot vidni znak za osebe in objekte, ki jih varujejo Ženev-ske konvencije in protokoli) in označevalni rabi (označuje osebo ali objekt, povezan z RK in RP).